Avtizem je razvojna bolezen, ki vpliva na posameznikovo življenje in življenja drugih okoli njega, in traja vse življenje. Za avtizem so značilni razločen vedenjski vzorec, zanašanje na rutino, povečana senzorična občutljivost in slabo čutno zaznavanje. Avtiste pogosto motijo dotiki, hrup in posebne vonjave. Lahko grizejo predmete in oblačila, se poškodujejo, mečejo stvari in imajo slabe motorične sposobnosti zaradi slabega razumevanja lastnega telesa. Vse omenjene težave je mogoče zmanjšati s hitrim ukrepanjem.
DIAGNOSTICIRANJE AVTIZMA
Diagnoza avtizma je ključnega pomena, saj staršem omogoči razumeti vzroke določenih težav in vedenj. Strokovnjaki iz številnih strok skupaj postavijo diagnozo otroku na podlagi opazovanj, opravljenih, ko je bil otrok star približno tri leta. Osredotočajo se na znake in simptome, značilne za motnjo avtističnega spektra. Vendar pa znanstveniki in raziskovalci v prizadevanju, da bi čim prej odkrili način diagnosticiranja avtizma, iščejo korelacije med simptomi, ki se lahko pokažejo pri otroku z avtizmom že v prvem letu življenja. Ker so možgani sami po sebi najbolj zapleten organ v telesu, je motnja avtističnega spektra skrivnost. Zaradi še bolj zapletenega delovanja so bolezni, ki so posledica razvoja naših možganov, večinoma še neznane. Pomembno je imeti fizioterapijo. Avtistična motenost se določa po naslednjih merilih
Kvalitativno oslabljen razvoj socialnih interakcij
- odsotnost vživljanja v drugo osebo in usmerjenost vase (odsotnost socialne in čustvene vzajemnosti) – neiskanje tolažbe ko se udari,
- pomanjkanje ali odsotnost spontanega iskanja tolažbe, ne želi deliti veselja, zanimanja z drugimi,
- ne razvije odnosov s sovrstniki, kot bi jih pri določeni starosti pričakovali (se ne vključuje v skupne igre, raje je sam, ne sklepa prijateljstev),
- v socialni interakciji ne uporablja različnih neverbalnih sredstev (jih tudi ne prepozna) kot npr. očesni kontakt, obrazna ekspresija, položaj telesa in kretnje
Kvalitativno oslabljena besedna in nebesedna komunikacija in imaginacija
- ni komunikativnega brbljanja, mimike, gest in govora,
- komunikacija je nenavadna, odsotnost pogleda ali zazrtje,
- nesposobnost imaginacije in fantazijske igre (ne poznajo cinizma),
- motnje govora – tvorba, ritem, intonacija, cerebralna paraliza
- motene vsebine govora, vključno z eholalijo (ponavljanje besede, vprašanj), stereotipizmi (nenavadne kretnje) in neologizmi (čudne in nove besede),
- nesposobnost začeti govor na smiselno temo, monologi zunaj konteksta (ne poznajo branja med vrsticami).
Ponavljajoče se aktivnosti ter izredno ozki in bizarni interesi
- stereotipni gibalni vzorci (hoja po prstih, meţikanje, nihanje glave, mahanje z rokami, obrat okoli osi),
- stalne nenavadne preokupacije – vznemirjanje pri spremembah,
- vztrajanje pri lastnih, nefunkcionalnih, stalnih dnevnih obredih (nositi ţelijo vedno ista oblačila),
- posebni interesi za dele predmetov (opazi kolešček na avtu in ga celega preanalizira).
Ostale značilnosti
- kratkotrajna koncentracija, pozornost, raven aktivnosti (hiper ali hipo) − ne morejo biti pozorni na več stvari hkrati (zato pogosteje pri dečkih),
- avtoagresivno vedenje (butanje z glavo),
- motnje prehranjevanja (obsedenost z neko hrano, zemljo …),
- motnje spanja – ne razlikujejo med sanjami in resničnostjo (domnevajo znanstveniki),
- motnje razpoloženja in čustvovanja – ker sami ne povedo, moramo opazovati dejavnosti v kateri ima težave
- motnje zaznavanja – obsedenost z določenimi senzornimi preobčutljivostmi (ovohavanje, ne potoži o bolečini)
VZROKI ZA NASTANEK AVTIZMA
Avtizem je razvojna motnja, ki moti možgansko obdelavo informacij. Odvisno od resnosti ima lahko avtizem veliko različnih oblik in je vseživljenjsko stanje; otroci z avtizmom vedno postanejo odrasli z avtizmom. Osebe z avtizmom lahko živijo udobneje, če imajo ustrezno pomoč in izobraževanje.Znanstveniki še vedno preučujejo vzroke avtizma kot npr aspergerjev sindrom..Številni strokovnjaki so mnenja, da več dejavnikov prispeva k vedenjskemu vzorcu, ki se uporablja za diagnosticiranje avtizma. Obstajajo prepričljivi dokazi, da lahko avtizem povzročijo naravni procesi, ki vplivajo na razvoj možganov, ne pa čustvene stiske ali vzgoja. (Vzroki za nastanek avtizma, 2010)
Genetski dejavniki
Študije družin z avtističnimi otroki potrjujejo, da ima dednost vlogo pri nekaterih primerih avtizma. Verjetnost, da bo naslednji otrok v družini z enim avtističnim otrokom prizadet, je 8,6 %. Tako imenovani »širši fenotip avtizma« – blažje socialne in kognitivne nenormalnosti – se pojavlja v družinah avtističnih otrok. Kadar kromosomske anomalije povzročijo motnje, kot je tuberozna skleroza ali krhek kromosom X, so v klinični sliki pogosto vidni znaki avtističnega vedenja. Poleg genetike k avtizmu prispevajo še druge spremenljivke.
Avtizem lahko nastane zaradi prirojenih presnovnih težav. Obstajajo razlike v času, ko pride do možganske poškodbe. Tudi s prirojenim pomanjkanjem encima se lahko otrok rodi normalen. Natančneje, nenormalnost lahko v celoti ali delno kompenzirajo placentni procesi. Po porodu otrokov ogroženi presnovni sistem v kombinaciji s strožjo dieto sčasoma ne more popraviti okvare encima, kar povzroči počasno, posredno poškodbo možganov. To se v nekaterih primerih pojavi razmeroma zgodaj (na primer fenilketonurija), v drugih primerih pa šele pri starosti 2-3 let, kar pomeni, da se vedenjska nepravilnost pokaže tudi kasneje. Otroci z avtizmom imajo v črevesju pogosto nenormalno visoke koncentracije nevarnih patogenih bakterij in gliv kvasovk. Uničenje in odstranitev teh nenormalnih živih bitij iz bolnega telesa avtističnega otroka je zato ena izmed glavnih prioritet pri zdravljenju avtizma. Hkrati moramo spodbujati preko nevrofizioterapije rast kvasovk in prijaznih bakterij, saj jih naše telo potrebuje, da ostanejo zdravi. Izraz disbioza se nanaša na vse te škodljive črevesne procese skupaj. Lahko bi trdili, da obstaja neravnovesje med posameznikovimi dobrimi in slabimi bakterijami, kar vodi v še bolj ogrožen imunski sistem.
PRVI ZNAKI AVTIZMA
Odsotnost značilnega, pričakovanega vedenja pri dojenčku v nasprotju s pojavom deviantnega vedenja, ki bi ga lažje opazili, otežuje prepoznavo znakov avtizma. V odsotnosti običajnega tipičnega vedenja je običajno, da si otrokovo odsotnost napačno razlagamo kot marljivost, neproblematično ali kot to, da preprosto počiva in ne potrebuje ničesar. Ko dojenček doseže ustrezno razvojno stopnjo, je normalno, da spušča zvoke, da bi pritegnil pozornost staršev, se nasmehne ob zvoku znanega glasu in se sčasoma igra z drugimi otroki ter jih poskuša posnemati. Kadar starši poskušajo doseči, da bi se njihov dojenček odzval, vendar se dojenček ne odziva, je pomembno ugotoviti, kaj je osnovni vzrok za neodzivnost dojenčka. Po prvem letu življenja, ko razvoj napreduje, se poveča število in prepoznavnost simptomov.
Nekateri starši kmalu po rojstvu otroka opazijo čudne vzorce v njegovem vedenju. Dojenček se obrača stran od staršev, se nikoli ne nasmehne in noče dojiti. Pogosto nenadzorovano in neutolažljivo joka in noče sprejeti oblačenja, kopanja ali božanja. Tudi v situacijah, ko so lačni, so nekateri otroci z avtizmom tiho in nikoli ne jočejo. Kasneje postanejo poslušni in brezbrižni do okolice. Ne kažejo nobene radovednosti do drugih ljudi in tudi ne raziskujejo predmetov ali lastnega telesa. Vsak malček, ki kaže simptome avtizma, razvije poseben sklop vedenja. Nekateri ljudje hodijo po prstih, se tolčejo po glavi, se neprekinjeno zibajo ali vrtijo ali pa samo želijo nekoga ves čas držati za roko. Otrok med dvanajstim in osemnajstim mesecem lahko nenadoma opusti čebelarjenje. Včasih so njegovo edino sredstvo izražanja neupravičeni izbruhi jeze in potiskanje staršev v smeri njegovih ciljev. Malček se oklepa le določenih predmetov in razvije občutljivost na določene zvoke ali materiale.
Značilnosti avtizma v prvem letu starosti
- odsotnost socialnega nasmeha,
- deficit ustrezne mimike obraza,
- šibka pozornost,
- deficitarnost v socialnih interakcijah,
- indiferentnost do ljudi,
- preferenca k samoti,
- kognitivne funkcije
- ne vzpostavlja očesnega kontakta,
- odsotnost ustreznih gest,
- odsotnost izrazanja čustev,
- manj gledanja drugih ljudi,
- manj kazanja s prstom v drugem letu starosti.
Značilnosti avtizma v drugem in tretjem letu starosti
Deficit na področju komunikacije
- zaostanki v govornem razvoju, zlasti v razumevanju,
- neobičajna raba jezika,
- slaba odzivnost na svoje ime,
- deficitarna neverbalna komunikacija (redko kaže s prstom, se ne smeje v situacijah, ki k temu vzpodbujajo ipd.).
Socialni deficit
- omejenost ali odsotnost imitacije aktivnosti (npr. ploskanja),
- odsotnost domišljijske igre s punčkami ali drugimi igračami,
- nezainteresiranost za druge otroke,
- minimalno prepoznavanje in odzivnost na čustva drugih ljudi,
- umaknjenost v svoj svet,
- nesposobnost začenjanja enostavne igre z vrstniki ali sodelovanja v socialnih igrah,
- preferenca po individualni igri,
- nenavaden odnos do odraslih (preveč prijateljski ali distanciran).
- Deficiti na področju interesov, aktivnosti in drugega vedenja
- pretirana občutljivost na zvoke in dotike,
- motorični manirizmi,
- agresivnost do vrstnikov (tepe, poriva..),
- opozicionalnost do odraslih,
- preokupiranost z istostjo ali nesposobnost prilagoditi se spremembi, zlasti v nestrukturiranih situacijah,
- repetitivna igra z igračami ( npr. postavljanje predmetov v vrsto),
- priţiganje ali ugašanje stikal ne glede na opozorila
Značilnosti avtizma v poznem otroštvu
Deficit na področju komunikacije
- motnje v govoru, vključno z mutizmom ter nenavadno oz neustrezno naglašanje (melodija govora),
- persistentna eholalija (ponavljanje besed in stavkov),
- uporaba zaimka ̋ti ̋ ali ̋on/ona ̋ namesto ̋jaz ̋ po tretjem letu starosti.
Socialni deficit
- nesposobnost vključitve v igro vrstnikov ali neustrezni poskusi, da bi se vključil (npr. na agresiven ali razdiralen način),
- slabo zavedanje norm vedenja v šoli (npr. kritiziranje učiteljev, nepripravljenost za sodelovanje v aktivnivnostih v razredu, nepripravljenost slediti trendom, npr. v oblačenju, interesih, stilu komuniciranja)
- hitra dekompenzacija (preplavljenost) ob socialnih in drugih stimulacijah,
- neustrezni odnosi z odraslimi (preveč intenzivni ali preveč indiferentni),
- ekstremno reagirajo ob vstopu druge osebe v njihov osebno prostor,
- so ekstremno resistentni na opozorila, naj pohitijo
KAKO LAHKO UBLAŽIMO ZNAKE AVTIZMA
Čeprav za motnjo avtističnega spektra ni zdravila, obstajajo strategije za lajšanje in nadzorovanje njenih simptomov. Vedenje, spretnosti in jezikovni razvoj je mogoče izboljšati z zgodnjo diagnozo in intervencijo, kar je še posebej koristno. Vendar pa je terapija koristna v kateri koli starosti. Medtem ko simptomi stanj avtističnega spektra pri otrocih običajno ne izginejo, jih je mogoče učinkovito nadzorovati in obvladati.
Senzorna integracija
Zmožnost možganov (osrednjega živčnega sistema) in telesa, da sprejmejo informacije iz čutil in jih uporabijo za bistveno spreminjanje vedenja, učenja in motoričnih sposobnosti, je znana kot senzorična integracija. Upoštevani so vestibularni in proprioceptivni sistem ter sedem čutil – vid, sluh, vonj, okus in dotik. V sklopu terapije so nežno izpostavljeni različnim čutnim dražljajem. Njegov cilj je ohraniti ravnovesje in izboljšati pravilno obdelavo senzoričnih vnosov v centralnem živčnem sistemu. Terapija se izvaja v posebej zasnovani senzorični komori, ki je opremljena z varnostnimi funkcijami, senzoričnimi pripomočki in možnostjo senzornega umika v primeru preobremenitve možganov. Senzorna integracija ponuja posamezniku možnost razvoja, spodbujanja in uravnovešanja čutov ter razvoja v udobnem in varnem okolju.